Dela Jožeta Plečnika

Plečnikova dela v Kamniku:

- kapela Božjega groba
- most čez Nevljico
- Plečnikov dvorec v Kamniški Bistrici
- želežniška postaja Kamnik
- fasada na glavnem trgu
- cerkev Sv. Benedikta v Stranah


Članek iz družin o obnovi Cerkve sv. Benedikta v Stranjah

22.01.2006

Takoj po koncu druge svetovne vojne je župnijo Stranje začel upravljati kamniški frančiškan p. Martin Perc. Pred njim in župljani je bila skoraj nemogoča naloga – popraviti in dograditi župnijsko cerkev sv. Benedikta na griču v Stranjah. Cerkev je bila med vojno namreč okupatorjev bunker, porušena v notranjščini, prezidana in kot svetišče oskrunjena.

Patra Martina Perca, velikega esteta, sta navdušili nova frančiškanska cerkev v Šiški in obnovljena cerkvica sv. Jerneja, obe po načrtih prof. Jožeta Plečnika. V navdušenju nad njegovim delom je zapisal: »Sklonil se je mojster kraljevskih gradov k njej in jo vzel v roke. Zasvetila se je kot izbrušen biser.«

Tudi za cerkev v Stranjah je p. Martin želel, da bi postala izbrušen biser in neizmerno si je želel srečanja s prof. Plečnikom. S skrito željo, da bi profesor prevzel prenovitev stranjske cerkve, se je p. Martin skoraj s strahom pripravljal na srečanje, ki ga je organiziral prof. France Ačko, frančiškan in znani komponist. Skupaj sta namreč obiskala prof. Plečnika in p. Martin je bil prevzet od skromne ljubeznivosti velikega umetnika, ki je ganjen poslušal o medvojni usodi cerkve v Stranjah. Ta kruta usoda in povojni čas sta poleg iskrene želje p. Martina pripomogla, da je prof. Plečnik prevzel prenovo cerkve in ji namenil lepšo in popolnejšo notranjščino. Za izvedbo svojih zamisli je profesor vedno želel prvovrstne mojstre. Tako je za glavni oltar potreboval izrednega mizarja, kar je bil gospod Koncilja, in predvsem rezbarja z znanjem kiparjenja v les. Pater Martin je predlagal takrat že znanega kamniškega rezbarja in svojega prijatelja Maksa Berganta, ki se je po srečanju s prof. Plečnikom z ljubeznijo in veseljem poglobil v delo. Veliki arhitekt mu je namreč povsem prepustil oblikovanje lesenih glav svetnikov in angelov v kompoziciji glavnega oltarja z obliko monštrance. Tu so torej nadnaravno velike glave sv. Klare, sv. Terezije, sv. Antona Padovanskega in sv. Frančiška Asiškega. Proti vrhu oltarja in navzdol proti tabernaklju je poleg svetnikov razporejenih še deset angelskih glav različnih velikosti. Vse glave so pobarvane z oljno barvo – slonokoščeno.

Vrh oltarja, ki predstavlja Svetega Duha v obliki goloba, je mojster Bergant izdelal po načrtu prof. Plečnika. Slednji je bil z delom prvega mizarja mojstra Koncilje zelo zadovoljen. Bergantovo kiparsko delo pa ga je tako navdušilo, da je postalo osnova za dolgoletno sodelovanje z njim.

Prof. Plečnik je svoje delo med nastajanjem dopolnjeval z genialnim občutkom za prostor in lepoto. Tako je z ostrimi, pozlačenimi, lesenimi žarki lahkotno razširil ter povečal glavni in stranska oltarja. Žalostno Mater božjo in sv. Martina pa je poudaril s pozlačenima lesenima ploščama v ozadju.

Krhko učinkujeta leseni pozlačeni svetilki v prezbiteriju, ki po arhitektovem načrtu predstavljata, ena Elijo na gorečem vozu z dvema konjema in druga starozavezna moža z grozdom. S svojo majhnostjo sta bili glede na kompozicijo kiparsko-rezbarski izziv za Maksa Berganta.

Prof. Plečnik je izdelal načrt za vsako podrobnost v cerkvi. Tako je luč v zakristiji masivnejša – večje lopute segajo na okroglo dno z izsekanim vencem. Zahtevna pasarska dela je izdelal izjemni mojster Alojz Pirnat. Posebnost je tudi prenosna luč za obiske bolnikov na domu ter kljuki na korskih vratih v obliki ptice in kače. Za cerkev so po načrtu prof. Plečnika izdelali tudi štiri kelihe, ki so okrašeni z njegovimi lastnimi poldragimi kamni, in dva različna ciborija.

Vse njegovo delo je bilo brezplačno.

Naš veliki arhitekt, spoštovan in slavljen prej v svetu kot doma, je ostal skromen asket, o katerem je v Ljubljanskem dnevniku 11. januarja 1957 Ciril Zlobec napisal: »Človek ni mislil nase ...« Ob srečanjih je prof. Plečnik bogatil z globoko duhovnostjo, dobroto in ljubeznivostjo. Bil je delaven in natančen, kritičen, a nikoli žaljivo zahteven. Učil je: »Dragi moji, če hočete napredovati, pozabite danes vse, kar ste napravili včeraj, pa boste veliko dosegli.«

Tako je svetoval tudi Maksu Bergantu, katerega kip slepe Marjance v naravni velikosti ga je močno ganil in mu je zanj čestital. Ostal mu je mentor in najdragocenejši prijatelj do smrti.

Prof. Plečnik je v Kamnik prihajal z vlakom, od tod v Stranje pa s konjsko vprego. Velikokrat ga je spremljal njegov asistent prof. Tone Bitenc. Vračal se je enako, ker je prevoz z avtomobilom odločno odklanjal.

Zelo je ljubil samoto. Tudi posvetitve cerkve – prenovljene lepotice, se ni udeležil. Veliko prej jo je obiskal – v končno presojo in zadovoljstvo.

Pri posvetitvi prenovljene cerkve v Stranjah pa se je trla množica vaščanov in solznih oči hvalila Boga. V srcih jim je pela sreča in hvaležnost prof. Plečniku, pobudniku in organizatorju del p. Martinu Percu, rezbarju Maksu Bergantu ter mnogim odličnim mojstrom in njihovim sodelavcem. Ponosni so bili tudi, da so kljub težkim časom zagnano pomagali pri prenovi cerkve.

Naj bi ponos in skrb za vsa Plečnikova dela ter stvaritve slovenskih umetnikov ne ostala le stvar trenutka in tržišča.

Zora Bergant

...nazaj